Dr. Teršek:Alternativa je,zato aktivno vztrajanje ni več samo kratkočasna ali gola načelna aktivnost



Konfucij naj bi zapisal: »Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo.«

Takoj dva velika problema: kako ljudstvo pripraviti do aktivnega sledenja pravi stvari; kako ga privesti do tega, da bi to tudi razumelo?

Če se prvo izjalovi, to nujno ne pomeni, da se bo izjalovilo tudi drugo. A če se prvo izjalovi, drugo pa celo uspe, uspešnost drugega ostane votla. Popravljam: ne ostane samo votla, ampak se prvo, ki se je izjalovilo, podeseteri, potencira na deset. Razlog se zdi dokaj enostaven: če ljudstvo ne sledi pravi stvari, ker je ne razume, potem je to enormni problem; a če ljudstvo ne sledi pravi stvari, četudi jo razume, potem je to še večji problem. Z večjimi in usodnejšimi, katastrofalnimi, neizogibnimi, trajnimi, uničujočimi in ireverzibilnimi posledicami. Razlog, da se to zgodi je lahko strah, pomanjkanje poguma, nenačelnost, nizka stopnja razvoja zavesti, luknjičava osebnost, zmehčana in upognjena hrbtenica, suženjska naravnanost, pokveknjena značajska samozadostnost … Tegobo kar dobro opišeta dva primera.

Prvi primer tega je moj nekdanji in dolgoletni prijatelj: odriva, presliši, premišljeno ne opazi, torej prezre, ignorira vse, kar ga presega in bi mu zato povzročalo stres, slabo počutje. Preusmerja pozornost – pretvarja se, da je vse tako, kot mora biti, da ostane znosno in obvladljivo. On, moški, je reva, strahopetec, človek brez hrbtenice, ki pa se, po drugi strani, ki sploh ni paradoks, pri vsem, kar neposredno ne zadeva tistega, pred čemer vselej zbeži in se skrije, pretvarja, da je pametnejši in bolj pogumen, kot je v resnici. Kadar pa le spregovori tudi na kakšno tovrstno temo, pa svojih besed ne spremeni v dejanja in nanje pozabi v trenutku, ko je soočen z izzivom ali priložnostjo, da jih udejanji. Ta človek, moški, je tipičen odraz velike večine – pogovorno 'brezjajčnikov.'

Drugi primer tega je mlada dama: ker ne verjame, da lahko kdorkoli karkoli spremeni, bo na volitvah oddala glas za tiste, za katere ve, da ne bodo ničesar spremenili in da ničesar ne želijo zares in dovolj spremeniti. Zakaj? Zanjo je najpomembnejši varljivi občutek samoprevare, da tako njen glas ne bo šel ZAGOTOVO v nič. Ujeta je v spiralo, ki je najpomembnejša opredeljevalna lastnost sodobnega političnega procesa in sistema. V tem oziru je idiot.

Politična in socialna alternativa vselej obstaja. Res pa je, da je v preteklosti obstajala predvsem in le teoretično. Zdaj je drugače: zares obstaja. Njen obstoj pa je tako zelo pomemben za naš skupni nadaljnji obstoj, da je zavedanje o tem dejstvo nujnost, ki je življenjskega, preživetvenega pomena. Kaj vključuje ta alternativa, ki je nujnost, se mi zdi očitno, nedvoumno, kristalno jasno. Kdo jo predstavlja in pomeni se mi tudi zdi jasno. Ta jasnost je vezana na temeljna, bistvena, prioritetna vprašanja. Žal smo se znašli tako daleč v zatonu civilizacije, sveta, da nič drugega ni niti približno toliko pomembno, kot je odločilnega pomena tisto, kar je prioriteta.

Stanje je še bolj grozno. O tem sem pisal, večkrat, velikokrat. A ljudje na to ostajajo nepozorni še veliko bolj, kot so pomanjkljivo pozorni na tisto, na kar bi morali biti maksimalno pozorni. Genocidni zločin je v svojem jedru (prosim, razumite, kot je mišljeno in ne takoj ubiti prinašalca sporočila) racionalen: ker je človeštvo ugonobilo planet, Naravo, izvedlo genocid na insekti in žuželkami itd., njihovo preživetje pa je pogoj za življenje in preživetje človeka, je smrt večine ljudi racionalna rešitev. Bolje – je ena od rešitev. Ta je najlažja in najhitrejša. To seveda nikakor ne pomeni, da je to prava rešitev. Ker NI! Zločinska je, morilska, genocidna, neopisljivo in do nedavnega še nepredstavljivo neznosna je. To tudi ne pomeni, da imajo avtorji genocida prav to v mislih. Skoraj zagotovo nimajo tega v mislih. Skoraj zagotovo imajo v mislih vse drugo, samo tega ne. Če se glede tega morda motimo, to ni huda reč. A četudi bi se motili, to ne bi spremenilo bistva: nujni človeški NE vsemu, kar se dogaja od pomladi 2020, začelo pa se je že veeliikoo prej!

Moje videnje prioritet je jasno. Ponavljam ga in spet ga bom ponovil.

Deklaracija o prioritetnih izhodiščih v času kovidnega in postkovidnega režima:

- takojšnji popravek znanstveno neutemeljenega sklepa Vlade RS o klasifikaciji bolezni kovid- 19;
- takojšnja odprava vseh kovidnih omejitev človekovih pravic in svoboščin;
- takojšnja uvedba politike in prakse kovidne preventive (profilakse) in zgodnjega zdravljenja (ZZ);
- takojšnja dostopnost vseh znanstveno utemeljenih in učinkovitih zdravil za bolezen kovid- 19;
- takošnji sprejem zakona o preventivnem dodajanju točno določenih vitaminov in mineralov v prehranske izdelke – z osredotočenjem na vitamin D3;
- odločno in kategorično nasprotovanje ideji o obveznih kovidnih cepivih in stroga zaščita pravice do odločanja o lastnem telesu in posegih v telo ter v moralno integriteto človeka kot osebe;
- absolutno prioritetna zagotovitev seznanjenosti javnosti o znanstveni, medicinski, politični, gospodarski, bančni in sociološki resnici o kovidni histeriji, z dnevnim in razumljivim obveščanjem javnosti o preverjenih znanstvenih dognanjih;
- absolutna in kategorična zaščita otrok, najmlajših, družin in starostnikov;
- takojšnje prenehanje s kovidnim cepljenjem otrok;
- takojšnje prenehanje z neposrednim in posrednim siljenjem ljudi h kovidnemu cepljenju;
- avtonomna, neodvisna, transparentna in z udeležbo strokovnjakov iz tujine izvedena znanstvena analiza politike in prakse kovidnega cepljenja, usmerjena v pravni epilog:
znanstveno korektna, resnicoljubna, humanistična (človekoljubna) in pravno dosledna prevetritev “kovidnega režima”, ki naj ob prepričljivi dokazanosti utemeljenega suma vodi v pravne in sodne postopke zoper krive in odgovorne;
- vodstvena in kadrovska reorganizacija MZ, NIJZ, strokovne posvetovalne skupine vlade in MNZ;
- takojšnje sproženje procesa dobave in namestitve sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven, prednostno v bolnicah, ZD-jih, DSO-jih, vrtcih in šolah;
- zakonska zagotovitev prostovoljne izbire/odločitve za digitalno/biometrično osebno izkaznico in potni list;
- ustavna zaščita vsega premoženja državljanov in prebivalcev;
- ohranitev – brezpogojna – denarja v fizični obliki, gotovinskega denarja in absolutna nevezanost poslovno tržne svobode človeka z biometriko in medicinskimi ukrepi;
- optimiziranje samooskrbnih zmožnosti države;
- ustavna zagotovitev neposrednega stika med ljudstvom in možnostjo sprememb ali dopolnitev Ustave RS;
- absolutno prednostno sodno procesiranje odgovornosti in krivde za znanstveno zavržne, pravno zavržne in etično zavržne odločitve in kovidni režim v obdobju 2020-2022;
- absolutno prednostna skrb za vnos objektivnosti in resnicoljubnosti v medije, najprej v javno RTV;
- ustavna, zakonska in dejavnostna zagotovitev suverenosti ljudstva, temeljnih ustavnih pravic in svoboščin ter državne avtonomije v razmerju do nadnacionalnih organizacij;
- dojetje in ozaveščanje, da smo nad insekti in žuželkami izvedli genocid, jih prisilili v izumrtje, ta živa narava pa je predpogoj za obstoj in življenje človeka;
- ponovno razpravno pretehtanje geopolitičnega statusa države: zlasti EU, NATO (osrednji, glavni problem vojne v Ukrajini – pokojni prijatelj in prof. dr. Tonči Kuzmanić ga je, prav takega, napovedoval že ob kampanji za vstop v NATO), nevarnost jedrskega uničenja planeta … ;
- prioritetna skrb za preprečitev izbruha (od zunaj načrtovane) vojne na področju nekdanjih republik SFRJ.

Smo tu in smo zdaj. V Sloveniji danes, pred volitvami, ki bodo v nedeljo, še kako obstaja dnevno politična alternativa. Pa pravno politična alternativa, ekonomsko politična, socialno politična, vzgojno-izobraževalna, kulturno politična in še katera alternativa. Obstaja alternativa, prava, ki je vse to hkrati. Bistveno, nepogrešljivi del te alternative so ljudje dela, znanja, modrosti, etične drže in umnosti. Mislim tudi na suverene predstavnike znanosti. Mislim na intelektualce. Tudi na mlade intelektualce, osredotočene na razmišljujoča in analitična odkrivanja družbene realnosti, take, kot je – in na samospoznavanje. So navdihujoče in zavidljivo intelektualno jedro srednjeročne prihodnosti. Dovolj daleč stran od dosedanje dnevne politike. Nekateri so celo predaleč stran od prepoznavnosti v očeh pogosto popreproščene množice. In to je odlično! Ti ljudje znanja in idej poznajo, razumejo in vedo tisto, kar družbeno vplivnejšim in v tem oziru pomembnejšim drugim ni dano spoznati, razumeti in vedeti. Mislim seveda na tiste družbeno vplivne, pri katerih ne gre toliko za pomanjkanje bistrosti in za nevednost, ampak predvsem za pomanjkanje poguma, s katerim bi resnici in pravici gledali v oči ter za odsotnost morale, da bi se ponotranjeno zavedali svoje lastne nepomembnosti, postavljene v prizmo časa in bi bili sposobni in voljni aktivno razumeti, da so v politiki reči, ki presegajo posameznika in le malo podaljšani trenutek njegovega zemeljskega življenja - MINLJIVOSTI.

Predvsem te Ljudi »zanima« tisto, kar one druge očitno ne zanima. A ob neznosni banalnosti kriterijev družbenega vpliva, ta priložnostna narava skupinskega nastopanja, s prešibko (zaenkrat – neposredno odvisno od volitev) organiziranostjo na daljši čas, onemogoča tej alternativi moč pristne družbene alternative, INSTITUCIJE - tu in zdaj. In vendarle vseeno, ali bolje prav zato postavljam teze, da je končno mogoče neposredno pokazati na pravo, pristno alternativo, ki je tudi organizirano delujoča dnevno politična alternativa in je tu in zdaj.

Javno delo teh ljudi, ki zdaj kandidirajo na volitvah, krepi vtis o obstoječi alternativi za pospešeno oblikovanje idej o spremembi sistema in - družbene paradigme. Kajti treba je, nujno, spremeniti paradigmo in naracijo!

Ti ljudje, ki SO alternativa, mislijo socialno državo s človeškim obrazom, neposredno demokracijo, postdemokracijo, zavedajo se pomena in tegobe antidemokracije. Javno mislijo konkretne, sistemske in dolgoročne rešitve družbenega stanja. Niso romantično naivni, da bi povsem spregledali ovire, zaradi katerih je v velike in bistvene spremembe v sistemu na kratki rok težko verjeti.

Psihologija večine volivk in volivcev v tem predvolilnem procesu in ob volilnem glasovanju ne sme ostati enaka. V nekaj dneh, kolikor je še do volitev, se mora otresti dovzetnosti za manipulacijo, prazno politikantstvo, politično estradništvo in politični mačizem, medijsko prepoznavnost kot odločilni kriterij izbire na volilno nedeljo, levo-desno polarizacijo, našivašizem in vse tisto, kar dnevno politiko ohranja kot prostor človekovih slabosti. Porazdelitev volilnega telesa mora doživeti radikalni pretres.

Pretrgati mora s teorijo. Po teoriji je mogoče predvidevati, da bo na obeh koncih volilne Gaussove krivulje ostalo približno enako število nepremakljive volilne podpore, na sredini pa delno do pretežno neopredeljeni volivci, od katerih se bo samo manjši del udeležil volitev. Če praksa, ki je postala teorija, ostane praksa, se ne bo zgodilo, da bo volilna udeležba presegla, ali pa sploh dosegla 65-70%. Glede na zakonitosti političnega prepričevanja volivcev in psihologije političnih prepričanj, ki so »beton« (o tem sem že pisal, večkrat), ni verjetno, da bi bile strokovnost, vsebina političnih argumentov, zavedanje realnega stanja družbe in sveta, jasen pogled v čakajočo prihodnost, ki se že uresničuje in intelektualnost politična strategija, od katere bi si kandidati obetali svojo volilno uspešnost. Temu je treba narediti konec. To pa lahko storijo samo – volivke in volivci. Ljudje.

Medijska pozornost ni samo ostala prevladujoče osredotočena na parlamentarne politične stranke. Zgodila se je popolna, absolutna osredotočenost. Zgodila se je tudi sodba sodišča o tem, katerim strankam gre pravno priznati status »parlamentarnih« strank. Pred očmi se nam odvija nočna mora. Kot bi šlo za šikanirajočo nadzaroto. No, saj tudi gre prav za to. In mi to dobro, odlično, prepričano vemo.

Strankokracija se ne bo odpovedala organizacijskemu monopolu v dnevni politiki. Prvaki parlamentarnih političnih strank zagotovo ne bodo konceptualno presegli dosedanje pogovarjanje o istih vprašanjih volilne zakonodaje, z istimi predlogi o manjših spremembah volilne zakonodaje, ki ne bodo ogrozile njihove ponovne izvolitve. A ne smemo se bati novih političnih strank! Razen dveh. Komur ni očitno, katerih dveh, ta izgublja čas z branjem tega besedila in sam izgubljam čas, ker ga ali jo nagovarjam (a ju ne, če se jima zdi strošek za ta blog nesorazmerno pretiran ali nezaslišan – naj se jima zdi). A novim strankam, razen dveh, ne gre očitati, da so stranke. Ne gre jim očitati, da so v tej medijsko šikanirajoči zaroti ubrale lažjo, hitrejšo pot – do kandidature. A kot jim tega ne gre očitati, nikakor ne gre spregledati dejstva, da je ena, točno določena lista, ubrala najtežjo pot, pot največjega napora – nestrankarsko ljudsko listo, ki kandidira izključno s podpisi volivk in volivcev. Prvič. Kdor si bo dovolil, ali privoščil… spregledati, prezreti pomen te drže, tega ravnanja, bistvo, ki ga odraža pomen tega dejstva, ta je velik politični idiot.

Če bi na svetu, na planetu vse potekalo približno tako, kot je do sedaj, bi na tem mestu nanizal nekaj odstavkov o nujnih sistemskih spremembah. A tega ne bom storil. Tu in zdaj so odločilne, nujne PRIORITETE. Res pa je, da sem tudi to storil že velikokrat. Dejansko to počnem ves čas. Tistim, ki ne želijo iskanju in analizi namenjati svojega časa, ne bom neprestano delal povzetkov.

Mnogi ljudje smo premišljeno civilno upanje usmerjali v legitimno pričakovanje, da se bo nezanemarljiv del družbene sile, ki je vzniknila iz protestniškega gibanja, uspešno politično organiziral in uspel z uravnoteženo kandidaturo v tem volilnem procesu, v nedeljo. Spremljala naj bi ga okrepljena mreža strokovne in intelektualne suverenosti, predvsem pa etične prepričljivosti, ki se očem preveč površnega iskalca sledi o izvorih avtoritete na površini medijsko koordinirane realnosti skriva v družbenem tkivu. Rezultat ni povsem tak. Dobro je, da o prioritetah ta alternativa, ki jo imam v mislih, soglaša. Upanje, ne zares pričakovanje, da bo nastopila povsem enotno in združeno, se ni uresničilo. Pričakovano. Tako je, če ne gre za kvazi-desnico. Ta sprememba, da bi bilo v tem oziru drugače, se ni zgodila. Za to so odgovorni vsi. A to odgovornost ne spreminjajmo v krivdo. Odgovornost volivk in volivcev je še večja. Sami morajo prepoznati, za kaj zares gre in se samostojno odločiti, komu bodo dali glas in zakaj. Nič hudega, če uspe preboj v parlament le dvema od teh list. Pomembno, odločilno je, da jima uspe in da je rezultat več kot le znaten. Če bodo tisti, ki jim bo to uspelo, ostali zvesti sebi in ljudem, lahko po volitvah učinkovito in konstruktivno, plodno sodelujejo VSI SKUPAJ. Nestrankarska ljudska lista gibanja Zdrava družba, stranka Resni.ca, Gibanje SOS, stranka DOM, stranka Vesna, Stranka Za ljudstvo Slovenije … Če te liste ne bodo dosegle rezultata absolutne večine, potem se naši ljudje spet niso nič naučili, ničesar izučili in res še naprej ne razumejo, za kaj zares gre.

Moja želja? Eh ja: da dve ali tri stranke od teh uspejo dobiti podporo volivcev, ki bi jim zagotovila absolutno večino v Državnem zboru RS.

Vztrajni alternativi pripisujem sposobnost za nujne, preživetveno odločilne kratkoročne spremembe. Oziroma, najmanj – odločenost dati se na tnalo za zaščito slovenskih ljudi. In seveda bom prvi, kot vselej, ki jim bom s kritično držo in velikimi pričakovanji dihal za ovratnik. Oba z odvetnikom Domnom Gorenškom jim bova dihala …


Epilog
Skoraj vse, kar mislimo, da vemo, utegne biti laž in samoprevara. Če vemo, da zares ne vemo ničesar, morda nekaj vemo. Če smo prepričani, da nam lažejo vsi mainstreamovci, ves čas in o vsem, imamo prav. To pomeni, da to vemo. Zato zares ne vemo ničesar. Ker so naši možgani naš največji lažnivec, morda ne vemo niti tega.

Prepričan sem, da nekaj malega vem.

Absolutno pa o ničemer ne moremo biti prepričani. Razen o tem, da nas mainstreamovci prepričujejo v laži. Zatorej spet ne vemo ničesar. A ne povsem zares. Vemo prav to. Če res ne vemo ničesar, smo popolni idioti. Potem nam je lahko vseeno. Ne sme nam biti vseeno!

To, kar počenjajo, počenjajo s sijajno, zelo učinkovito rabo abecede psihologije: kapljica umazanije v kozarec ustvari kozarec z umazanijo. Kapljica norosti na temenu človeka, na njegovi podobi, ustvari norca. Ščepec norosti, prestopa iz polja verjetnega v polje nemogočega, celotno zgodbo obarva z norostjo. To jim gre sijajno.

Nori ljudje niso zdravi. Norost je bolezen. A človek je lahko zdrav le, če zmore biti nor in če se uspe zavedati svoje norosti. Avtodestruktivne norosti.

Vojno s človeško zlobo je morda mogoče dobiti. Ne, te vojne ni mogoče dobiti, oprostite. Mogoče je sem ter tja zmagati kako bitko v vojni z Zlom. Ni pa mogoče zmagovati v bitkah s človekovim idiotizmom. Z njegovo miselno retardiranostjo. In nekje idiotizem paktira z Zlom, patološko pokvarjenostjo, izrojenostjo. Vselej je točka, kjer ni mogoče več potegniti ločnice med idiotizmom in pokvarjenostjo. Zato je treba pogosto in pozorno brati knjige o psihozah in psihopatih. Treba se je naučiti prepoznavati jih.

Je to vse? Je to dovolj? Ne, nikakor. Je pa dobro in potrebno.
Veste, kdo ste? Veste, kdo je ta, ki mu pravijo, da ste vi?

Nekaj je. Vselej nekaj je. Tudi, ko ni nikogar in ničesar nikjer. Zato je vse, kar je bilo, nepomembno in tisto, kar zares je, je najbolj pomembno. Kar je bilo pomembno, ni več pomembno, postalo pa je najpomembnejše. Vse. Začenši z nasmeškom in dotikom drugega človeka.

Ničesar ni in je vse. Iz Obilja do Vic in naprej v Pekel. Niti na pol poti. To je vse. Legitimno. Da je? Ni! Zato je treba NAZAJ! V novi, že dolgo ne več poznani Nazaj. K Človeku in Naravi. Vsaka Pot mora biti Pot k Človeku.

V nas, ljudeh,
se trpka izkušnja nabira.
Testira naš strah,
strašljiva vesoljska izbira
za DA in za NE.
Vse je drugače
in vse je tako,
kot je od nekdaj bilo,
le Zemlja odločneje
kaže v nebo.
Od tukaj do tam
je tanka nit spletena
in vsaka vznesena beseda
je odveč,
ko te usoda izbere –
za rojstvo, življenje ali odhod.
Dotik časa je človeku darilo
in hkrati opomin,
da se pred kozmičnim razumom
ni mogoče skriti.
Vsak droben
korak na tem planetu,
bi morala biti - pot k človeku.

Tisto, kar je in kar bo, se ni niti še zares dobro začelo. Lahko s tem živimo? Priznam – sam tega ne znam in ne zmorem več tako, kot sem znal in zmogel prej. In iščem tisto zeleno bilko, ki zeva ven iz navpičnega in ostrega skalovja nad breznom …, dan za dnem… Imam veliko, največjo srečo – najdem je, vsak dan znova, pri ljudeh, v ljudeh, Ljudeh, pri in v Prijateljih, pri in v Človeku. Še imam socialni kisik.

Oprostite mi. Vem, da sem idiot. Vem, da nisem dosegel, preprečil, ustavil, spremenil… ničesar. Oprostite mi. Odpustite mi. Sebi skoraj ne znam oproščati in odpuščati. Dolgo traja, z malimi koraki…, če mi sploh in če mi že to nekako in nekoč uspe. Zato oproščam in odpuščam drugim ljudem. Rad. In upam, vselej znova, da bodo drugi ljudje oprostili in odpustili meni. Morda tudi zato, a nikakor samo in že zato, ker se vselej znova zavem, da sem idiot. Ne nujno.






1,047 views0 comments